Pšenica je nastala s križanjem več vrst žit in divje trave. Prvi gojeni vrsti sta bili enozrnica in dvozrnica na področju »rodovitnega polmeseca« pred več kot 10.000 leti pr.n.št. Navadna pšenica prihaja iz časov okrog 6.000 let pr.n.št. in se je kasneje širila tudi v Severno Afriko in južno Sredozemlje. Dolga tisočletja je pridelava navadne pšenice zaostajala za pridelavo enozrnice, dvozrnice in ječmena. Uveljavila se je šele po 11. stoletju zaradi svoje donosnosti in priljubljenosti belega kruha. Današnja pšenica je gensko razmeroma oddaljena od tiste pšenice, ki je omenjena v zgodovinskih virih. Pridelava navadne pšenice je danes razširjena po vsem svetu, kjer je le-to zaradi podnebja in rodovitnosti tal mogoče. Če spremljamo obdobje zrelosti od Avstralije do Bližnjega vzhoda, Evrope do Amerike, potem vidimo, da zaradi različnih letnih časov vedno nekje na svetu žanjejo pšenico.
Pšenica je poleg koruze in riža eno najpomembnejših žit. Ima pa pred drugima dvema odločilno prednost v tem, da je pšenica zelo primerna za peko ne le kruha, temveč tudi drugega pekovskega peciva. To lastnost ji daje vsebnost glutena, ki jo imajo tudi druge izpeljanke oziroma sorte pšenice: pira, enozrnica, dvozrnica in kamut. Zaradi tega pšenica predstavlja osnovno hrano na svetu. Najpogosteje se pšenica torej uporablja za mletje v moko. Še vedno je najbolj zdrava Bio polnozrnata pšenična moka, saj pride pri mletju v svetlejše moke do izgube pomembnih sestavin. S posebnim mletjem se dobi Bio pšenična polbela fina moka, ki je tudi odličen dodatek rženi moki za temni kruh ali se dodaja drugim mokam pri peki posebnega kruha; npr. ajdov, koruzni, ovseni, proseni. Iz samega jedra zrna pšenice pa dobimo Bio pšenično belo moko, ki je idealna za razne sladice ter pecivo iz kvašenega in vlečenega testa. Pri nas meljemo pšenico tudi tako, da dobimo Bio pšenični zdrob ter Bio pšenične otrobe.